Po mostu povezovanja in sodelovanja. Mostu, ki bo planet prežel z veseljem, enakostjo, srčnostjo. Srečo.
Cilj, ki ni ostal črka na papirju. Most veselja je prvo podobo dobil že v najstništvu, ko sem prijateljem in znancem pomagala pri iskanju rešitev in ko sem pod domačo streho gladila konflikte med sprtimi sorodniki. Most je segel še višje in postal mnogo večji, ko sem z zajetno mero zvedavosti zagrizla v raziskovanje podalpske korupcije in škandalov, v odkrivanje nemoralnih politikov in umazanih šefov državnih podjetij.
Dokler ni prišel padec in z njim; zlom, urgenca, porušen most. Po drugi odpovedi, ki sem je bila deležna v novinarski areni. Ker me je bilo treba; utišati.
A tisti, ki te prizadene, te lahko naredi močnejšega. Če le iz padca izvlečeš najboljše. In sem. Ne takoj. In ne na prvo žogo. Zato pa po tistem odločnem premiku, ko sem si priznala, da sem tudi sama ranljiva. Ko sem dopustila, da čustva spregovorijo in govorijo naglas. In ko sem s težavo le dojela, da sveta ne bom uspela olepšati z razkritimi škandali, korupcijo in sprevrženostjo posameznikov naše družbe. Ker je sprega prevelika in preveč klena. Tako se miši po razkritih aferah resda razbežijo, a so kaj hitro spet nazaj pri zvrhano polni mikavni korupcijski skledi. Dobro skriti pred očmi javnosti in še naprej z nitmi trdno v rokah. Nitmi, ki jih pletejo tako, da iz državne malhe puhtijo milijoni.
Kako naj potemtakem zgradim most povezovanja, sodelovanja in most, zaradi katerega bo svet lepši?
Odgovor sem našla globoko v sebi. V mojem ravnanju, ko sem želela že kot otrok vse stvari narediti sama. Preveriti in preskusiti na lastni koži. Brez pomoči. Da si bom zapomnila. In da bom za to izkušnjo bogatejša in pokončnejša.
Nič drugače ni pri iskanju rešitev. Uspešni smo le, ko sami zagrizemo v kislo jabolko. Kar je po naši presoji velikokrat nemogoče. Pa ni tako. Zato je tu moj svetilnik. Moja pomoč, da vas napotim na pot, na kateri rešitev poiščete sami. Ker zmorete.
Tu sem, da pomagam. Kot sem to počela v otroštvu in najstništvu. Ker sem se spet uglasila in hkrati obudila, v katerem poslanstvu mi najbolj igra srce.
Tu sem, da pomagam rasti sebi in drugim. V iz dneva dan bolj spretni komunikaciji, toplejših odnosih, uspešnejšem iskanju rešitev in hitrejšem spreminjanju prepričanj z zavedanjem, da utegne sprememba enega samega prepričanja korenito prevetriti našo nadaljnjo pot in odnose.
Zato sem se zmojstrila v mediaciji in v drobovje preučila komunikacijske in pogajalske veščine. In zato sem po uspešnem študiju komunikologije in prava izbrala magistrski študij alternativnega reševanja sporov. Ker me je tja vleklo srce. Ker mi je težko opazovati sprte ljudi.
In ko se je z menoj sporekel meni ljubi sorodnik in sem sama izkusila bolečino in otopelost, ki je prišla z meseci, sem se začela spraševati, kako je mogoče, da je tudi v moji zgodbi kovačeva kobila bosa. Zakaj sem se sama od nekdaj zavzemala, da si ljudje podajo roke prijateljstva, sama pa trpim zavoljo spora s sorodnikom?
Kako sem sama padla na tem izpitu? In; predvsem zakaj?
O tem sem spregovorila z nekdanjim sosedom, najbolj pametnim in razgledanim fantom na naši osnovni šoli in danes izjemnim odvetnikom. Njemu gre velika zahvala za odločne premike. Za korake k spravi. Ker je življenje prekratko, da bi ga zapravljali vkopani v konflikte.
Moja lastna izkušnja me je po študiju, tečajih in drugih izobraževanjih tako še dodatno zmojstrila, kovačeva kobila pa je dobila čevlje.
To je ena od zgodb, ki jo z veseljem pripovedujem. Ker sem se v pripovedovanju zgodb na moji poti še posebej zmojstrila. Ker mi pri tem; igra srce.
